Resnično srečanje in dialog v terapevtskem odnosu

O dialogu sem prvič slišala na delavnici, ki smo jo imeli, in od takrat naprej se sprašujem, kaj zares je dialog in resnično srečanje dveh oseb in kaj je za to potrebno v terapevtskem procesu. Velik del mojega zanimanja zavzema tudi tema o samo razkrivanju terapevta, kateri sem posvetila večji del drugega dela, saj vedno bolj spoznavam, da je to velik del dialoškosti v odnosu.

Koncept dialoga in resničnega srečanja v odnosu se je začel razvijati na idejah filozofa Martina Bubra in je lahko opisan kot odnos iskrenega čutenja/zaznavanje/doživljanja druge osebe kot osebe (ne objekta) in pripravljenost globoko slišati so človekovo doživljanje brez sodbe in predpostavk.

»Človeško srce hrepeni po kontaktu-povrhu vsega pa hrepeni po iskrenem dialogu… Vsak od nas po tiho in obupano hrepeni po srečanju- da bi bil prepoznan v svoji edinstvenosti, polnosti in ranljivosti.« (Hycner in Jacobs, 1995:9).

Najbolj pomemben v terapevtskem procesu je terapevtski odnos, ki je ključen za spremembo; dialog kjer sta oba, klient in terapevt, ganjena in spremenjena v skupnem srečanju. (Joyce in Sills, 2014:43)

Mnoge vrste terapij ponujajo intervence, poudarjajo interpretacije, vedenjske spremembe. Ravno to najbolj loči geštalt način in ostale. Joyce in Sills (2014) pravita, da mora biti terapevt, ki nudi dialog v odnosu, polno prisoten, razumevajoč in avtentičen do klienta. To seveda ni tako preprosto in zahteva vajo. Veliko drugih terapij ne da toliko poudarka na prisotnost tukaj in zdaj, odkritost in odnos. Dialoški odnos se začne s tem, da se terapevt zaveže k le temu in k vsej ranljivosti odnosa.

Spomnim se trenutkov, ko je v moji osebni terapiji prišlo do takih resničnih srečanj, kot posledica dialoga in ranljivosti. To, da je terapevtski odnos pomemben sem vedela, nisem pa še zares občutila. Ko se je prvič zgodilo, da sem delila s terapevtko svojo vsebino, na katero se je sama čustveno odzvala, sem začutila, da sem zares prepoznana in, da sva v odnosu v resnici ranljivi obe. To mi je dalo vedeti, da je ona sama avtentična in pristna in, da me res iskreno in globoko čuti. Ne le to, dalo mi je občutek, da me zares sliši, ne le posluša. Zavedanje tega je v meni povzročilo toplino in občutek globje povezanosti z drugim človekom-dalo mi je občutek, da nisem sama in hkrati potrdilo, da je z menoj in mojimi občutki vse v redu in posledično so lahko sprejemljivi zame in za drugega.

Da se dialog med klientom in terapevtom sploh lahko vzpostavi, so pomembne določene terapevtove lastnosti in kompetence. Ena izmed njih, ki je že za Bubra, avtorja koncepta dialoga, bila ena izmed ključnih, je prisotnost. (Brownell, 2010). Buber reče celo, da je vrhunec in najvišja točka odnosa in dialoga takrat, ko sta obe osebi polno prisotni ena drugi. To poimenuje I-thou moment.

Kakor se preprosto sliši, v terapevtskem procesu to pomeni, da se terapevt trudi kolikor se da, biti tukaj in zdaj. V to vključuje celega sebe, saj je tako srečanje med dvema lahko avtentično. S tem, ko se tudi terapevt tako kot klient izpostavi in je prisoten, si dovoli, da ima klient vpliv nanj, da je srečanje obojestransko. Včasih je del tega tudi samo razkrivanje, k čemur se bom vrnila malo kasneje. Terapevt, seveda, ima subtilno nalogo biti prisoten pri sebi, klientu in odnosu med njima. To pomeni, se zavedati svojega telesa, misli, občutkov, prav tako pa biti pozoren na to, kaj je vidno pri klientu, kaj se dogaja z njim in tudi kaj se dogaja v njunem odnosu. Temu se lahko reče vključevanje (kognitivna, čustvena in implicitno somatska resonanca), ki omogoča terapevtu, da polno doživlja, kar se dogaja v momentu tukaj in zdaj v odnosu. 0bsega zavedanje sebe in hkrati močno empatijo s klientovim doživljanjem, v katerega ni tako vključen, da bi medtem izgubil sebe. (Joyce in Sills, 2014)

Prvič sem to izkusila, na delavnici dialoga, kjer smo vadili vlogo terapevta. Spomnim se, kako zahtevno mi je bilo ostajati in se zavedati svojih občutkov, telesa in misli, ter hkrati biti polno prisotna pri klientu ter zaznati vse, kar je bilo vidno in izrečeno. Vendar s trenutkom, ko sem postala pozorna na vse to, šele takrat sem se polno zavedala trenutka tukaj in zdaj in vsega kar se dogaja, ne le pri klientu ampak tudi pri meni, saj sem tudi jaz del odnosa in tvorim del dinamike v le-tem. Moja prisotnost, sledenje klientu, doživljanje njega, je bilo veliko bolj močno in pristno. S klientom sem se čutila bolj povezano, bolj v kontaktu, hkrati pa sem imela tudi večje zavedanje sebe, svojih odzivov in doživljanja.

Seveda pa tudi kot terapevti ne moremo biti polno prisotni cel čas in tudi že Buber (1958) je pisal, kako so trenutki resničnega srečanja lahko dolgi le nekaj trenutkov. Buber (1958) dialoški odnos poimenuje I-Thou (jaz-ti), ki ima zgoraj naštete značilnosti. Na drugi strani, pa uporabi tudi izraz I-it, ki pa označuje druge vrste odnos. Gre se za posameznika in ne za odnos med njim in svetom. Tukaj se ne gre za vzajemnost, saj temelji na sodbah, samozavedanju, refleksiji. Je tipičen subjekt-objekt odnos. Tak odnos je nedirekten, posreden, zato pa razumljiv in logičen. Da pokažem na primeru. Kot terapevti imamo poleg ustvarjanja pogojev za pristen odnos tudi odgovornost za načrtovanje terapije, razmišljanje o poteku le te, gledanje na časovni okvir. Ko terapevti stopijo v to vlogo, se odnos iz I-Thou spremeni v I-It. I-it odnos temelji na naših dosedanjih izkušnjah, kjer že imamo ustvarjeno določeno sliko, kako naj bi stvari izgledale in potekale. Joyce in Sills (2014) poudarita pomen takega odnosa tudi v terapiji (ne le pomen I-Thou odnosa), saj menita, da je to ključen del ravno pri načrtovanju seans, pri sestavljanju pogodbe, pri dogovorih, pri spopadanju z nenadnimi časovnimi spremembami/zahtevami. Zajema tudi reflektiranje o tem, kaj se je dogajalo na terapiji relacijsko- razmišljanje o svojih odzivih na klienta in klientovih odzivih na terapevta.

Če se vrnem nazaj na I-Thou, se mi tukaj pojavi vprašanje o samo razkrivanju terapevta v smislu osebnih odzivov. To vprašanje nima enega ali lahkega odgovora. Naj bi veljalo načelo, da je samo razkrivanje terapevta dobro, ko se to stori v korist klientu oz. terapevtskemu procesu, v mojem primeru v korist oz. z namenom resničnega dialoga in srečanja dveh oseb.

Prisotnost je samo razkrivanje. Je odločitev biti pristen. Je usmerjenost terapevta do klienta; terapevt se kaže v vlogi avtentične osebe kakršna koli že je (Gold in Zahm, 2008). Terapevt si ne more pomagati, da ne bi bil odkrit in namesto tega, da bi se proti temu boril ali si nadel masko profesionalnosti, se terapevt »usede« s klientom tak, kot dejansko je (Brownell, 2010:109).

Jaz raje gledam na svoje paciente in nase kot na sopotnike, izraz, ki razveljavlja razliko med »njimi« (trpeči) in »nami« (zdravilci). (Yalom, 2002: 8)

Stavek, da je prisotnost sama po sebi samo razkrivanje, dojemam tudi kot to, da vse kar terapevt reče ali naredi, celo to kako se obleče ali kako hodi, pove nekaj o njemu in je del njegove avtentičnosti, prav tako velja zame, kot klientko. Na začetku sem imela predstavo, da je terapevt bolj pomemben v odnosu kot jaz. Da več ve in, da konec koncev v terapiji opravlja svoj poklic in, da je ena izmed njegovih nalog tudi biti profesionalen in v tem smislu neenakovreden, čisto drugačen meni. Ko sem videla, da se terapevtka name odziva, mi to podeli verbalno in včasih tudi ne verbalno, je spontana in včasih tudi ranljiva, se je sprva moja predstava omajala. Potem sem začela dojemati ravno to, o čemer pišeta Brownell (2010) in Yalom (2002) in mnogi drugi, kako je pomembno, da se tudi terapevt pokaže v svoji človeškosti in kljub svojim znanjem, kompetencam in šolanju, je tak kot je ter se ne pretvarja ali nadeva maske. Ta del je bil zame ključen pri ustvarjanju resničnega srečanja in dialoga. Ključen tudi za moje samo razkrivanje, kot klientki.

Yalom (2002) pravi, da kot terapevti, nebi smeli ostati skriti klientu in, da je samo razkrivanje velikega pomena za klienta. Sprašuje se med drugim, kako je odnos z drugim sploh lahko pristen, če ostaja popolnoma neprepusten. En izmed pomembnejših načel dialoškega odnosa je tudi prej omenjena prisotnost terapevta, kjer pa ima razkrivanje terapevta ključno vlogo. Ne samo, da je z deljenjem svojih občutkov terapevt bolj pristen, odkrit in avtentičen, ampak je tudi lažje v danem trenutku, tukaj in zdaj.

Kar vidim tudi pri sebi. Ko svoje notranje dogajanje zadržim zase, ostajam zaprta in tako manj prisotna z osebo poleg mene. Težje jo začutim, ne čutim povezanosti med nama in tudi težje ji sledim, ko govori. Ko vadimo trojke in sem jaz v vlogi terapevta, ogromno vpliva na ustvarjanje kontakta in dialoga to, kaj vse in koliko jaz zadržim zase. To ne pomeni, da s klientom delim vse, kar se mi poraja v glavi ter vsa svoja razmišljanja. Bolj v smislu deljenje s klientom, kar je močno prisotno in živo pri meni, namesto, da to skrivam. Npr. ko sem imela naporen dan in sem se v sebi borila s tem, kako se bolj koncentrirati na klienta in svoje stvari pustiti za sabo. Ali pa, ko sem imela močno dilemo, kaj od tega, kar mi je klient naštel je zanj najbolj pomembno. Ko sem to zadrževala le zase, sem bila zelo težko prisotna in dobila sem občutek, da težko sledim klientu, da ga sploh ne čutim in, da stik med nama ni pristen ali pa ga sploh ni. Vedno bolj spoznavam, da čustva ali misli, ki se zbudijo in so močno prisotna pri meni, ko sem v vlogi terapevta, niso pomembne le zame ampak za najin ( tudi klientov) proces in ustvarjanje pristnega stika.

Vsi terapevtovi občutki, ki se porodijo v tukaj in zdaj pa vseeno niso primerni za terapevtski prostor. Yalom (2002) poudarja pomen klientove koristi, od terapevtovega samo razkrivanja. Ne glede na to, da ni napisanega pravila glede odkritosti in odprtosti terapevta, pa pravi, da je to sestavina, ki je nepogrešljiva. To, kaj kot terapevt občutiš ob klientu, ob tem kako se obnaša do tebe, do sebe, ob tem kar govori.. ne le, da je pomembno zavedanje in razkrivanje tega. Zavedanje svojih občutkov ob nekomu so tako informacije o sebi, o tem odnosu in tudi o klientu in tem kako on deluje. To vse se lahko obrne v korist terapevtskemu procesu.

»tvoj najbolj dragocen vir informacij so tvoji lastni občutki.« ( Yalom, 2002:87)

Spomnim se trenutka v svoji terapiji, ko je zavedanje terapevtke v meni sprožilo novo zavedanje. V odnosu med mano in terapevtko se je zgodilo, da sem razlagala o svojem doživljanju in občutkih, ko me je vprašala, s katerim dogodkom svoje občutke povezujem. V meni se je takrat sprožil proces poskušanja razumevanja moje situacije in razmišljanja. Prekinila sem notranje doživljanje na ravni telesa in občutkov. V trenutku, ko se je to zgodilo, je ona opazila, kaj je s svojim vprašanjem povzročila in sprožila, ter mi razkrila soje zavedanje, da je s tem stavkom tudi sama poizkusila razumeti racionalno, kaj se dogaja. V tej situaciji sem spoznala kako hitro znam prekiniti čutenje in začnem z razmišljanjem. Če mi ona sama ne bi izpostavila, česa se je zavedala, ko mi je to rekla, bi najbrž nadaljevala z logičnim razmišljanjem, iskanjem razlogov, vzrokov.. tako pa sem dobila priložnost raziskovanja tega dela sebe, ki se oddalji od čutenja in si želi vse logično razložiti in razumeti situacijo na podlagi vzrokov in razlogov, kar zame ni novo, vendar se velikokrat vklopi avtomatično, brez zavedanja. Ta trenutek je bil zame pomemben zato, ker se ga sama nisem zavedala prej in je bila v tistem trenutku terapevtka podpora mojemu večjemu zavedanju tega, kar delam, kako lahko funkcioniram. Pomemben pa ni le zame ampak mislim, da tudi za najin odnos. Ob takih situacijah se počutim, kot, da sem bližje terapevtki in, kot, da sva skupaj v procesu.

Polster (1973) pravi, da je največje orodje v terapiji terapevt sam. Vsi njegovi odzivi na klienta in obratno, so pomemben del dinamike terapije. Terapevtova naloga je, da sprejema in se odziva na dogajanja v interakciji s klientom in le-tem da pomen (jih ubesedi, izpostavi, opazi), da ta dogajanja postanejo del dinamike med njima.

Terapevt igra s svojimi občutki, tako kot umetnik, uporablja svoje psihološko stanje kot inštrument terapije. (Polster, 1973:18)

To, o čemer govorijo vsi omenjeni avtorji in na koncu Polster, sem sama izkusila, da je ključno v terapiji. Ko sem se prvič spoznala s konceptom dialoga, sem hitro videla, da se sicer lahko zgodi spontano vendar, da morajo biti za resnično srečanje izpolnjeni določeni pogoji v odnosu (vključenost, prisotnost, odkritost, ranljivost, avtentičnost). Sama dojemam razkrivanje terapevta kot glavni del dialoga, saj je posledica le tega večja prisotnost pri sebi in drugem, iskrenost do drugega in povezovanje s sočlovekom. Najbolj pomembno pa je, kakor pravi tudi Yalom, da smo kot terapevti prav tako le ljudje, z vso svojo ranljivostjo in odzivi. Resnično srečanje dveh je možno le, če oba dopuščata možnost za vpliv drug na drugega in sta oba v tem avtentična.

LITERATURA:

-Gold, E., & Zahm, S. (2008). Gestalt therapy. In M. Herson & A. Gross (Eds.), Handbook of clinical psychology, vol. 1, Adults (pp. 585–616). Hoboken, NJ: John Wiley.

-Hycner, R., & Jacobs, L. (1995). The healing relationship in gestalt therapy: A dialogic/ self psychology approach. Highland, NY: Gestalt Journal Press

-Polster E., Polster M. (1973) Gestalt Therapy Integrated, Contours of Theory and Practice. NY: Brunner/Mazel.

-Joyce, P. /Sills, C. (2014) Skills in Gestalt Counselling and Psychotherapy. SAGE. London.

-Brownell, P. (2010). Gestalt Therapy: A Guide to Contemporary practice. Springer Publishing Company LLC. New York.

-Yalom, I. D. (2002). The gift of Therapy: An open Letter to a New Generation of Therapists and their Patients. Harper Collins Publishers.

#stress #work